kaj se pri uvajanju posevkov gensko spremenjenih rastlin dogaja, si moramo ozavestiti razvoj, ki je do tega v kmetijstvu pripeljal. Gensko spreminjanje rastlin ni pojav, ki stoji osamljen v prostoru, temveč je logično nadaljevanje procesa, ki ima svoj začetek in načrtovan konec.

Začetek tega procesa lahko vidimo v ekonomskem aspektu kmetijstva, ki ga je sprožil zdravnik Albrecht Thaer namreč: naj bi bilo tudi kmetovanje obrt, katere cilj je služenje denarja. S tem se je kmetijstvo na nek način postavilo v razvoj, ki ga je doživljala družba s preobrazbo obrti v manufakture in industrijo. Prej po potrebah družine organizirana kmetija s pestrostjo kulturnih rastlin in živali počasi razpada v samo poljedelske obrate, samo živinorejske obrate, samo sadjarske obrate... Začela se je specializacija in mere za povečevanje pridelka. Obenem se del prej kmečkega prebivalstva iz podeželja seli v mesta v manufakture in industrijo in pridelovanje hrane vse bolj izgublja iz svoje zavesti.

Z Liebigom je prišla ideja o potrebi nadomeščanja snovi, ki jih kmet z rastlinami zemlji odvzame in ideja, da z dodajanjem obilice teh snovi, pridelke lahko skoraj poljubno povečujemo.

Specializiran kmet ne proizvaja samo za sebe temveč ima tržne viške, ki jih prodaja. Stremi za višjim dohodkom, torej višjimi pridelki in voljno sprejema nasvete znanosti, ki mu to obljublja. Znanost je omejena na fizični nivo živih bitij. Življenja, torej bio energij, ki v rastlinah ali živalih tkejo, ne zmore zajeti.

Bogato dodajanje mineralnih gnojil prinese povečanje pridelkov.

Znanost kot da ne opazi, da ima povečanje pridelkov pri rastlinah svoje meje. Da tudi rastlina, podobno kot bi bilo pri človeku, pride, kar se produktivnosti tiče, do meje, od katere naprej življenje v bitju povečevanja ne zmore več. Podobno kot človek ne glede na kvaliteto in kvantiteto hrane ne zmore povečevati poljubno učinka svojega dela, je tudi pri rastlini.

Pridelki se ob uporabi mineralnih gnojil povečujejo, pridelki žit tudi za 400 in 500%. V to prisiljene rastline pa ne rodijo več dobro kaljivega semena in so vse bolj občutljive za bolezni. Nad tem dejstvom se nihče ne zamisli. V ospredju ostaja težnja po visokih pridelkih, bolezni do katerih prihaja in škodljivce ki jih je vse več »zdravijo« z vse hujšimi strupi.

Na tej poti smo že več kot 70% kulturnih rastlin za vedno izgubili.

Kmet, ki se iz težnje, da bo iztržil več, spusti na pot pridelovanja z umetnimi gnojili in strupi, je vse bolj odvisen od trgovine. Morebitne višje iztržke porabi za semena, gnojila, strupe, veterinarja, za stroške, ki jih pri biološkem pridelovanju ni.  Iz kralja na svoji zemlji pade v popolno odvisnost. Kot najhujši zastrupljevalec narave in človeka upravičeno izgublja ugled in pride na rob družbe. Zastrupljeno okolje in hrana postanejo osrednji problem modernega sveta.

Znanost kot da ne opazi, da se slaba kaljivost, torej slaba sposobnost reprodukcije pri rastlinah pojavlja v prehransko verigi kot problem sterilnosti pri živalih ter problem sterilnosti pri človeku. Sterilnost mladih prerašča v nacionalni problem.

Tudi upadanje vitalnosti, bolezni forsirane rastline, se prenaša v prehransko verigo in je razlog zmanjšane vitalnosti pri živalih in pri človeku. Zdravljenje rastlin prehransko primernost dodatno obremenjuje z ostanki strupov, ki se vse bolj kopičijo v zemlji, v rastlinah tkivih živali in v človeku. Začaran krog, ki ga znanost noče razumeti, prinaša bolezni presnove, alergije, izjemen porast rakastih bolezni... Neizmerno trpljenje. Mogočna industrija, ki stoji v ozadju kmetijstva, si mane roke. Izdelovanje zdravil za živali in človeka imajo v svojih rokah. Multinacionalni koncerni. V devedesetih letih pokupijo tudi 95% semenarn in imajo v rokah pretežni del semen.

1970 plasirana hipoteza Henryja Kissingerja, ameriškega zunanjega ministra : »Kdor obvladuje gorivo, obvladuje države, kdor obvladuje hrano, obvladuje narode«, ne ostane na papirju. Vse bolj se vojne dogajajo na področjih velikih naftnih nahajališč, vse bolj skuša Amerika s subvencioniranjem kmetijstva in pritiskom poceni subvencioniranih pridelkov onemogočiti pridelovanje lastne hrane v deželah sveta. Razvoj dobro poznamo. Slovenija je primer uspešne ameriške politike uničevanja nacionalne preskrbe s hrano. Danes uvažamo 80% hrane iz tujine. Polja, ki so Slovence tisočletja zdravo prehranjevala zanemarjamo, dežela se zarašča. Naša stroka ob zanemarjenih njivah še vedno zagovarja uporabo kemije, zastrupljanje zemlje in uničevanje rastlin z argumentom, da bomo sicer lačni. Kot da ne opazi, da gre v ozadju za vprašanje neizprosnega obvladovanja narodov.

Na svetovnem trgu kupujemo hrano neprimerne kvalitete in smo v situaciji, da nas sile, ki trg hrane obvladujejo, poljubno izsiljujejo. Kakršnakoli zdravstvena preventiva v tej situaciji, kakršnokoli vlaganje v lastno obrambo je v tej luči neplodno.

Genska tehnika pomeni korak naprej v tem razvoju. S posevki gensko spremenjenih rastlin in nezaustavljivim širjenjem teh rastlin s cvetnim prahom na gensko čiste in divje rastoče rastline, bomo v nekaj letih rastline, na katere smo se lahko tisočletja zanašali, izgubili. Tudi tisto seme, ki ga še imamo, nam ne bo nič pomagalo. Ostale bodo samo še rastline, ki so privatna lastnina koncernov, ki se z gensko tehniko ukvarjajo. Ekološko kmetovanje, pridelovanje zdravih vrtnin v lastnih vrtovih v nekaj letih ne bo več mogoče. Za to, kar bomo pridelovali, bomo vezani na plačevanje licenc in na uporabo takih in toliko kemičnih sredstev, kot bo to v rastline vnešeno.

Če je intenzivna industrijska proizvodnja hrane prinesla zmanjšanje zdravja pri rastlinah, živalih in človeku, prinašajo gensko spremenjene rastline razsulo. Kar imenujemo gensko spremenjene rastline, rastline sploh niso, temveč monstri, mešanci med rastlino in bakterijo, rastlino in živaljo, rastlino in človekom... so bitja, ki so izven univerzalnega kozmičnega reda, so rastline nereda. Človek s tako prehrano degenerira v kaos na nivo kritike nesposobnega konzumenta, predvsem konzumenta zdravil.

Genska tehnika v kmetijstvu pomeni dokončno uničenje temeljev našega preživetja.

Ker uporaba kemije v kmetijstvu ni potrebna in obstojajo ekološke metode, ki zagotavljajo pridelovanje visokih pridelkov in ohranjanje zdravja zemlje, rastlin, živali in človeka, je že podpiranje uničujoče tehnologije kmetovanja z uporabo strupov popolnoma nerazumno, je zločin, omogočanje uvajanja genske tehnike je genocid.

Kmetovanju odtujen človek, mora najpozneje v tem trenutku prežeti dogajanje na področju pridelovanja hrane z zavestjo in se postaviti v bran lastnega in v bran življenja svojih otrok.

Ozaveščanje nevarnosti bodi razlog za takojšnjo preobrazbo naše stroke, ki se mora končno postaviti v službo svojega naroda, razlog za popolno preusmerjanje v ekološko kmetovanje in zavračanje vsakega poizkusa posevkov gensko spremenjenih rastlin v slovenskem prostoru.   
       

Meta Vrhunc Društvo AJDA