... in novi zakon o genski tehniki

zaradi intenzivnega lobiranja so čebelarska društva lahko dosegla, da novi zakon o genski tehniki vsaj v nekaterih delih čebele upošteva. Tako naj bi imeli javno dostopen gensko tehnični kataster z upoštevanjem vseh parcel, v katerem je ime pridelovalca državljanom z upravičenimi interesi dostopno. K tem naj bi šteli tudi čebelarje. Čeblja družina pokriva pri svojem letanju najmanj 30 kvadratnih kilometrov površine. To je približno toliko, kot površina mesta Koeln. V našem drobno strukturiranem kmetijstvu pride zato v poštev za kontaminacijo z GSO zelo veliko parcel. Evidence katastra pri katerem bi čebelar parcelo za parcelo lahko preverjal na morebitne posevke GSO bi bile v praksi neuporabne. Kmetijsko ministrstvo je obljubilo, da bodo čebelarska združenja pri izdelavi pravil tega sistema sodelovala. Tisti, ki prodajajo gensko spremenjene organizme, naj bi na deklaracijah svojih proizvodov pravila distanc tudi točno definirali, pri čemer je potrebno navesti tudi oddaljenost do čebeljih panjev. To naj bi tako čebelarja kot kmeta ščitilo. Problem pa je kot vedno v detajlu:
- pravna definicija nekega čebelnjaka na primer ni jasna. Prav pri poklicnih čebelarjih se vsi čebelnjaki ne uporabljajo vse leto, saj se s čebelami morajo seliti, da bi premostili čase ko ni cvetja ali pa zato da bi čebele opraševale določena področja.
- Nejasno je tudi to, kako preprečiti, da se kmetje ne bodo skušali pridrževati predpisanih razmakov, da čebelarje iz običajnih mest preženejo.

V zakonu o genski tehniki je jamstvo za povzročeno škodo regulirano ločeno od morebitne obveze deklariranja. Po prvotnem osnutku, bi bili čebelarji
Tako poroča kritično kmetijsko poročilo 2005
162
tako rekoč svobodni kot ptice, če med ne bi bil zajet v predpisu o obveznem deklariranju. Škoda v smislu zakona bi nastala samo, če bi se proizvod zaradi gensko tehničnega onesnaževanja moral deklarirati. Sedaj se lahko uveljavlja tudi škoda, četudi se proizvod ne mora označevati, kupci pa proizvod zaradi onesnaženja z gensko tehnično spremenjenimi organizmi odklanjajo. To dokumentirati je za poklicne čebelarje z dobavnimi pogodbami lažje kot pri poslu na tedenski tržnici. Pravice iz garancije so v vaški skupnosti tudi težko uresničljive saj mnogi čebelarji ne čebelarijo na lastni zemlji in so odvisni od dobre volje kmetov, ki jim stojišča dajejo.

To se je jasno pokazalo pri škodi zaradi uporabe kemičnih zaščitnih sredstev pri pridelovanju krompirja v Spodnji Saški. Kljub jasnim dokazom je veliko čebelarjev zastonj čakalo na svoje odškodnine ker se lokalna policija ni počutila pristojna ali ker bi tožba za odškodnino proti kmetom v soseščini pripeljala do izgube stojišč.

V zakonu se sedaj upoštevajo tudi »ekološko občutljive regije«. V takih področjih bi bilo čebelarjenje brez vpliva genske tehnike mogoče, toda samo, če bi bilo zaščiteno področje dovolj veliko. Čebelarstvo lahko k ohranjanju pestrosti takih področij veliko prispeva. Po podatkih Ministrstva za kmetijstvo je v utemeljitvi zakona izrecno zaželjeno in seveda omenjeno področje, ki ga čebele pokrivajo s svojim letanjem. Pravila koeksistence upoštevajo končno tako čebele kot čebelarstvo.

Zakonodajalec izrecno opozarja na nepogrešljivo vlogo čebel v naravi in kmetijstvu. Pri vseh prizadevanjih, da bi upoštevali interese čebelarjev pa je zakon v praksi kljub temu podoben poizkusu kvadrature kroga. Za med in druge čebelje proizvode možnost izbire za čebelarja in potrošnika ni zagotovljena. Čebelarje čakajo tako visoki stroški analiz da jih ne bo mogoče plačati, saj imata tako med kot cvetni prah gene iz mnogih rastlin in velikega področja. Brez analiz pa niti čebelar niti potrošnik ne vesta ali je v medu genska tehnika ali je ni. Uvrstitev medu k živalskim proizvodom je za vlado in industrijo udobna, za ozaveščenega potrošnika pa nerazumljiva, saj bodo v deležu cvetnega prahu geni gensko tehnično spremenjenih rastlin brez dvoma dokazljivi. Tu obstoja bistvena razlika v primerjavi z mlekom, jajci in mesom, pri katerih zakonodajalec pri predpisovanju izjem za živalske proizvode izhaja iz tega, da v končnih proizvodih  geni iz GSO rastlin, ki se uporabljajo kot krma, niso prisotni.

Smernice EU že predvidevajo, da morajo proizvajalci GSO semen izvajati bio monitoring. Med in cvetni prah sta zrcalo okolja čebelje družine. Zato so čebele za tak bio monitoring na idealen način primerne. Pridrževanje katastrskih evidenc se za mnoge hranilne in krmne rastline preverja s pomočjo čebel. Če bi čebelarjem stroške za njihove GSO analize v okviru državno organiziranega programa bio monitoringa vračali, bi lahko čebelarji in potrošniki vedeli, kateri GSO so v medu in drugih čebeljih proizvodih in javnost bi bila lahko informirana, kateri GSO se nahajajo v naravi in kmetijstvu.

GSO nevarnost za čebelje družine

Učinek Bt koruznega cvetnega prahu gensko spremenjene, t.im bt koruze ( z vcepljenim genom iz bacillusa thuringiensis)  na čebele od leta 2001

Kontaminacija proizvodov bio čebelarjev z gensko tehniko ima seveda težke posledice in jo je mogoče preprečiti samo s predpisi, ki predpisujejo take razdalje, da pridelovanje v krogu letanja čebel nekega čebelnjaka ne bo dovoljeno. Zagovorniki genske tehnike v kmetijstvu se skušajo temu problemu izogniti tako, da bio med kot legitimni proizvod pri javni diskusiji principielno skušajo izvzeti. Proizvodnja bio medu da je prevara in da zato ni vredna zaščite, saj da čebelar tako ali tako ne bi mogel zagotoviti, da njegove čebele letajo sam na površinah z ekološkim kmetijstvom. Vpogled v smernice za certificiranje ekoloških združenj za med pa pokaže, da proizvode iz ekološkega čebelarjenja lahko brez nadaljnjega pozitivno diferenciramo npr. s čebelarjenjem po meri čebele, biološko borbo proti čebeljim boleznim, odrekanjem uporabi panjev iz umetnih mas, zimski krmi s sladkorjem iz biološke pridelave in tudi s posebno skrbjo pri izbiri stojišča za minimiranje kontaminacije iz okolja.

Čebelji proizvodi so vedno zrcalo okolja, iz katerega prihajajo. Zato se čebelarji vedno znova zavzemajo za ogroženo okolje. Nemška zveza poklicnih čebelarjev podpira prizadevanja za povečanjem deleža ekološkega kmetijstva, saj je kulturna pokrajina z ekološkim kmetijstvom najboljši pogoj za zdrave čebele in zdrave proizvode čebel.

Proizvodnja in trg

Prof.Dr.Hans-Heinrich Kaatz iz Inštituta za prehrano in okolje Univerze v Jeni opravlja raziskavo, katere cilj je zasledovati prenašanje genov in ekološke rizike gensko tehnično spremenjenih rastlin. Prišel je do sledečih nepričakovanih rezultatov: Čebelje družine, ki jih je raziskoval so imele slučajno mikrosporidne parazite. Ta je pripeljalo pri družinah, ki so jih krmili z Bt cvetnim prahom gensko spremenjenih rastlin pa tudi pri družinah, ki so jih krmili s cvetnim prahom brez Bt toksina k upadu števila čebel in k zmanjšanju zalege. Ta efekt je bil pri družinah, ki so jih krmili z Bt bistveno močnejši. Te poizkuse bodo v naslednjem letu ponovili, da bi rezultate verificirali. To je primer z rastlinami, ki jim vcepijo gen, da same izdelujejo za sebe zaščitno sredstvo. Če gre pri tem za insekticid, je s tem, prav tako, kot če bi insekticid škropili, potencialno ogrožena tudi čebelja družina. Razlika je, da se insekticid ne izloča samo pri napadu nekega škodljivca ali pa potem, ko čebele ne letajo več, temveč je, čim se aktivira, vedno prisoten. V nasprotju s škropljenjem ni prisoten samo časovno omejeno na površini rastline, temveč se nahaja v vseh delih rastline torej tudi v cvetnem prahu.

Dodatno obstoja nevarnost, da se lastnost, proizvajati to učinkovino, lahko križa na sorodna divja zelišča. Če bi imela ta lastnost selektivno prednost pred ustrezno divjo rastlino, se bo uveljavila in predstavljala dodatno nevarnost za našo čebelo. Kakršen ta scenarij bo, je odvisno od rastline in od gensko tehnične spremembe. Čebelarji se zavzemajo za to da se nevarnosti za čebele skrbno raziščejo še preden se neka rastlina seje na prostem. Aktualno diskutirani GSO organizmi so morda bolje raziskani kot druge konvencionalne hranilne in krmne rastline, toda preverjene glede na nevarnost za čebele niso v niti približno zadostni meri. Kljub temu nekatere nemške dežele pred vsemi Sachsen Anhalt in Bavarska mislijo drugače in proti volji velikega števila prebivalcev in kmetov spodbujajo posevke na državnih in privatnih površinah. Lokacije ostajajo skrivnost. Hotline v imenu industrije zagotavlja, da noben čebelar zaradi tega ne bo prizadet, saj da po ugotovitvah industrije, v oddaljenosti 200 m od poizkusnih polj ni čebelarjev. (Kot vemo, letajo čebele od tri do deset kilometrov daleč) Ta izjava ilustrira, kako daleč smo še oddaljeni od tega, da bi pri posevkih GSO na prostem lahko zaupali odgovornosti in pristojnosti industrije semen.

Genska tehnika in api terapija?

Mnogi ljudje cenijo naravne proizvode iz čebelarstva saj so za človeško zdravje nedvomno koristni. Zdravniki in zdravitelji po vsem svetu s čebeljimi proizvodi (apiterapija) uspešno zdravijo. Kakšno vrednost pa imajo med, propolis, cvetni prah, čebelji vosek in čebelji strup iz kontaminirane narave?

Med iz vsakokratnega področja na primer lahko preprečuje ali zdravi seneni nahod. Naravni med ima vedno majhen delež cvetnega prahu iz okolja čebeljih družin. Če alergik jeseni ali pozimi, torej izven časa ko se cvetni prah širi, vsak dan poje nekaj medu iz svojega okolja (na primer na jutranjem kruhu), ima telo priložnost, da se čisto počasi na cvetni prah navadi. Ta postopek imenujejo oralna hiposenzibilizacija. Zanimivo je, da bi ta mehanizem verjetno lahko uporabljali tudi za preprečevanje reakcij na nove alergene iz agro genske tehnike, če bomo morali dopustiti, da bo agro genska tehnika kontaminirala naše okolje in tako tudi naš med. Industrija genske tehnike že dela na rastlinah, ki naj jih ne bi sejali za hrano ali krmo pa tudi ne za pridobivanje energije, temveč naj bi jih gensko tehnično preprogramirali za produkcijo farmacevtskih učinkovin. Te naj bi potem pridelovali na prostem. Pri popolnem prekrivanju pokrajine s čebelami je riziko, da ima čebelar, brez da bi vedel v svojih čebeljih proizvodih farmacevtsko učinkovino z nepredvidljivimi učinki na potrošnika. Med znanstveniki veljajo koruza in tobak za posebno primerne rastline za take projekte na prostem. Čebela leti na obe rastlini. Na centru za reprodukcijo rastlin v Wageningenu v Holandiji delajo na petunijah, ki so gensko tehnično tako spremenjene, da vsebuje njihov nektar proteine, iz katerih čebele lahko izdelajo med, ki vsebuje cepivo za pse.

Industrijske čebele z gensko tehniko?

Čebelarji žlahtnijo za čebelarstvo s konvencionalnimi metodami že več kot sto let čebele, ki imajo dobre lastnosti in naberejo veliko medu. Od leta 2004 je razvozljan genom čebele, nabiralke medu. Iz poročila Agriculture and Environment Biotechnolog Commission (AEBC) britanske vlade o aktualnih raziskovalnih projektih iz februarja 2004 je razvidno, da že delajo na spreminjanju čebel za boljšo odpornost proti boleznim in parazitom. To nepotrebno dobrodelnost raziskovalcev genske tehnike spremljajo čebelarji z veliko skepso. Kateri čebelar bi rad vsako leto znova kupoval od Monsanta ali firme Bayer matico z licenco (razmnoževanje je s patentom prepovedano). Obenem poizkušajo, razviti tudi čebele, ki bi bile odporne proti insekticidom, da bi potem rastline za prehrano in krmo lahko škropili, brez da bi ogrožali čebele pri njihovem delu opraševanja.

Sprašujemo, kakšna bo usoda naše narave, če bo genska tehnika po tej poti omogočila ne samo zelo vprašljivo uporabo herbicidov širokega spektra, temveč tudi insekticidov širokega spektra.

Facit: Nemški poklicni čebelarji čutijo, da je zaradi dovoljevanja agro genske tehnike v EU njihova eksistenca močno ogrožena. Narava in kmetijstvo potrebujeta čebele – genska tehnika je samo opcija in njeno uvajanje ni nikakor potreba. Zakon o genski tehniki je morda napredek kar se tiče strogih pravil o plačevanju škode s strani povzročitelja pri vprašanjih koeksistence znotraj poljedelstva, pri medu in čebeljih proizvodih pa ne zagotavlja pravice do izbire za čebelarje in potrošnike »Lepi novi svet« agrarnih koncernov je v mnogih pogledih za čebele nevaren. »Če čebela izgine iz Zemlje«, tako Albert Einstein, lahko živi človek le še štiri leta; brez čebel ni opraševanja, ni več rastlin, ni živali, ni človeka...«

Walter Haefekerm čebelar na Bavarskem
e-mail: walter@haefeker.com