Čebelarji proti genski tehniki

Ajda > Društvo Ajda Vrzdenec > GENSKA TEHNIKA > GENSKA TEHNIKA > Čebelarji proti genski tehniki

Čebelarji proti agro genski tehniki

Od začetka leta 2004 lahko kdorkoli v vsej EU zaprosi za dovoljenje za posevek gensko tehnično spremenjenih rastlin. EU smatra, da je koeksistenca genske tehnike in klasičnega kmetijstva mogoča. Ta nemogoča trditev je razlog, da so politiki pritisku lobija genske tehnike popustili.

 

Čebele posebej jasno kažejo, da je ta trditev o možni koeksistenci laž. Posevki gensko tehnično spremenjenih rastlin na prostem so akt, čigar posledice so trajne in neizbrisne. Koncerni, ki obvladujejo gensko tehniko, hočejo tudi v Evropi za vsako ceno izsiliti dovoljenje za posevke gensko tehnično spremenjenih rastlin. To jim bo omogočilo, da pridejo vsi kmetje v njihovo popolno odvisnost. So tik pred tem, da svoj veliki posel tudi v Evropi uresničijo.

 

Čebele in čebelarji so ob tem v posebni situaciji.
Triletna študija, opravljena po nalogu britanske vlade, je ugotovila na več kot 200 rastiščih  gensko tehnično spremenjenih rastlin probleme: tja do oddaljenosti 26 km od gensko spremenjene ogrščice so našli rastline, oprašene z gensko spremenjenim cvetnim prahom. Tudi pri drugih rastlinah so odkrili podobna nekontrolirana križanja. Kar se slučajno dogaja zaradi vetra, delajo čebele sistematično in neumorno. Raznašati cvetni prah od ene rastline k drugi je njihova naloga. Na svojo dlakasto obleko naberejo cvetni prah in ga porazdeljujejo po pokrajini. V Baden Wuerttembergu živi v oddaljenosti 10 km od vsake njive z gensko tehnično spremenjenimi rastlinami povprečno 36 čebeljih družin. Noben kmet in noben čebelar se ne bo mogel nikoli več svobodno odločati, ali želi sejati in žeti gensko tehnično nekontaminirane rastline. Njegov pridelek bo vsekakor kontaminiran.

 

Po 18. aprilu 2004 je po uredbi EU potrebno deklarirati živila glede na ostanke gensko spremenjenih organizmov. Doslej se birokrati na posebnosti v zvezi s čebelami niso ozirali. Šokirani so sedaj ugotovili da utegnejo čebele laž o koeksistenci gensko spremenjenih posevkov in dosedanje pridelave razkriti in da utegne priti do cele vrste problemov in polemik v zvezi z zahtevki za nadomestilo škode pri čebelarjih. Da bi resnične razmere prekrili, razmišljajo, da bi med izvzeli iz predpisa o obveznem deklariranju vsebnosti gensko spremenjenih organizmov. S tem bi se radi izognili zahtevkom za povračilo škode za med, ki ga ni mogoče prodati in stroške potrebnih  analiz medu, čebelarje pa bi izključili iz pravice do informacij, kje v njihovi bližini so polja zasejana z gensko tehnično spremenjenimi rastlinami. Ker med formalno ne bi bil prizadet, čebelarji pri bodočih pogajanjih o predpisih v zvezi z GSO ne bi morali več prisostvovati.

 

»Spremljajoč problem« agro genske tehnike, da zaradi počasnega, manj neopaznega onesnaženja pridelkov bioloških kmetov in čebelarjev z GSO nujno pripelje do izgube pravice do označevanja z ekološko blagovno znamko, ogroža eksistenco eko kmetov in čebelarjev. Čebelarji in kupci medu tožijo pred ustavnim sodiščem. Nekaj čebelarjev in kupcev medu preverja, ali je zanje kot prizadete možna tožba pred ustavnim sodiščem in ali jo je mogoče financirati.

 

Agro genska tehnika ni rešitev problema lakote v svetu. Dokazano je, da se pridelki z uporabo genske tehnike ne povečujejo. Najnovejše študije ministrstva za kmetijstvo ZDA so celo dokazale,, da je na njivah z GSO posevki poraba pesticidov višja kot na konvencionalnih površinah. Še več. Z rastlinami, ki so gensko spremenjene in odporne na določen herbicid, se obenem prodajajo herbicidi širokega spektra. Ti herbicidi uničujejo mnoge rastline, ki omogočajo življenje insektov, ptic in metuljev. Omenjene britanske študije dokazujejo, da prihaja do drastičnega znižanja pestrosti rastlinskega in živalskega sveta. Strokovnjaki pričakujejo, da bodo slavčki popolnoma izumrli. Na drugi strani se pojavljajo, kot je primer v Kanadi, na herbicid odporni super pleveli.

 

Če bi ostalo evropsko kmetijstvo področje brez gensko tehnično spremenjenih organizmov, bi imelo mogočno tržno prednost tako za živila kot za seme. Z gensko tehniko se spravlja kmete in potrošnike v trajno odvisnost od peščice koncernov. Enkrat posejan gensko tehnično spremenjen semenski material predstavlja poseg v naravo, ki se ga ne more nikoli več izbrisati! Pri vsem skupaj pa se glavnega problema še ni nihče dotaknil: učinek gensko tehnično spremenjenih živil na človeško zdravje je povsem neraziskan.

 

Mellifera 6/2004